Sathya Sai Baba>Pismo bratu

25. maja 1947 je dvajsetletni Sathya Sai Baba napisal pismo svojemu starejšemu bratu, Seshama Rajuju. Seshama je nekaj časa tiho opazoval dogajanje okoli Babe. Videl je, kako število slednikov iz dneva v dan narašča, opazoval je gradnjo starega templja v Putaparthiju, Babove čudeže ter predanost slednikov, ki so v večini prihajali iz oddaljenih krajev. Pravzaprav sta strah in zaskrbljenost v njem naraščala, saj so nekateri sovaščani celo grozili in grdo opravljali Babo in njegova dejanja. Zaskrbljenost se je povečevala, ko je v časopisih občasno zasledil kako grdo so blatili Babovo ime. Poleg tega pa je verjel, da se bo nenaden in veličasten Babov vzpon končal s še hitrejšim, tragičnim koncem. Odločil se je napisati pismo, v katerem je izlil vso svojo ljubezen do Babe in ga hkrati svaril pred možnimi posledicami in ga prosil naj preneha s svojim javnim delovanjem.

Baba mu je z vso ljubeznijo odpisal in danes to Sai Babovo pismo bratu velja za razodetje, v katerem se razkriva veličina Sai Avatarja. Pismo je naslovljeno z "Vsem, ki so mi predani".

Dragi moj!

Prejel sem pismo, ki si mi ga napisal in poslal, in v njem začutil poplavo tvoje predanosti in ljubezni, pa tudi podtalne tokove dvomov in tesnobe. Dovoli, da ti povem, da ni mogoče popolnoma dojeti srca ter razkriti narave modrecev, jogijev, asketov, svetnikov, vidcev in podobnih oseb. Ljudje so prežeti z različnimi značilnostmi in imajo različna mnenja, zato bo vsak presojal iz svojega zornega kota, govoril in sklepal v skladu s svojo naravo. Toda mi se moramo držati svoje pravilne poti, svoje modrosti, svoje odločenosti, ne da bi se nas pri tem dotaknilo mnenje drugih ljudi. Kot pravi pregovor: Mimoidoči bodo metali kamne samo na drevo, ki je bogato obrodilo sadove. Dobri so zlobnežem vedno razlog, da jih obrekujejo, zlobneži pa so dobrim vedno razlog, da jih prezirajo. To je narava tega sveta. Bilo bi nenavadno, če se takšne stvari ne bi dogajale.

Ljudi je treba bolj obžalovati kot obsojati. Nevedni so. Nimajo potrpežljivosti, da bi razsojali pravilno. V njih je preveč poželenja, besa in samoljubja, da bi videli jasno in spoznali docela. Zato pišejo vsakršne stvari. Če bi le vedeli, ne bi tako ne govorili ne pisali. Tudi mi ne smemo pripisovati pomembnost takšnim komentarjem in jih jemati k srcu, tako kot jih, zdi se, jemlješ ti. Resnica bo nekega dne zagotovo zmagala. Neresnica nikoli ne more zmagati. Neresnica morda navidezno prevlada nad Resnico, toda njena zmaga bo zbledela in Resnica se bo uveljavila.

Ni v značaju vzvišenih ljudi, da se bahajo, ko se jim ljudje klanjajo, in da jih plaši, ko se jim posmehujejo. Pravzaprav nobena sveta knjiga ne postavlja pravil, po katerih bi morali živeti vzvišeni ljudje, nobena ne odreja navad in stališč, ki bi jih vzvišeni morali imeti. Vzvišeni sami poznajo pot, po kateri morajo hoditi; njihova modrost upravlja njihova dejanja in jih naredi svete. Zaupanje vase, dobrodelnost – to sta njihovi posebni značilnosti. Lahko tudi podpirajo blaginjo svojih slednikov in jim dodeljujejo plodove svojih dejanj. Zakaj naj bi tebe spreletavali zmeda in skrb, dokler se jaz oklepam teh dveh načel? Navsezadnje se hvala in graja javnosti ne moreta dotakniti Atme, resničnosti; dotakneta se lahko samo zunanjega fizičnega okvirja.

Jaz imam »nalogo«: vzgojiti celo človeštvo in vsem zagotoviti življenje, polno blaženosti. Obvezal sem se z »obljubo«: vrniti na pot dobrega vse, ki so zašli s poti pravičnosti, in jih rešiti. Navezan sem na »delo«, ki ga ljubim: blažiti trpljenje trpečih in jim darovati, kar potrebujejo. Imam »razlog za ponos«, kajti po pravici rešujem vse, ki me spoštujejo in častijo. Imam svojo definicijo »predanosti«, ki jo pričakujem: tisti, ki so mi predani, morajo z enako moralno močjo sprejemati radost in žalost, dobitek in izgubo. To pomeni, da se nikoli ne bom odpovedal tistim, ki se navežejo name. Ko pa se tako ukvarjam s svojimi dobrodelnimi aktivnostmi, kako naj bo moje ime, kot se tebi zdi, omadeževano? Svetoval bi ti, da ne poslušaš teh nesmiselnih govoric. Vzvišeni ljudje (mahatme) ne postanejo veliki zato, ker jih je nekdo tako poimenoval, in niso manjši, če jim nekdo pove, da so majhni. Samo tistih nizkotnih ljudi, ki uživajo opij in marihuano, poleg tega pa izjavljajo, da so nenadkriljivi mojstri joge, samo tistih, ki citirajo svete spise, da bi s tem skrili svojo požrešnost in nečimrnost, in samo tistih suhoparnih učenjakov, ki uživajo v lastni dvoumnosti in sposobnosti razpravljanja – samo takšnih se bosta dotaknila pohvala ali graja.

Gotovo si bral življenjepise svetnikov in božanskih osebnosti; tam si gotovo prebral, da so jih zasipali s še hujšimi lažmi in še ostudnejšimi očitki. Taka je usoda vzvišenih oseb povsod in v vseh časih. Zakaj si potemtakem jemlješ te stvari k srcu? Ali nisi slišal, da psi lajajo v luno? Kako dolgo lahko lajajo? Zagotovo bo zmagala prava vrednost.

Svojega poslanstva in odločitve ne bom preklical. Vem, da ju bom izpeljal do konca. S popolnim enakodušjem opazujem čast in krivdo, slavo in sramoto, ki so lahko posledice. Znotraj, v sebi, pa ostajam nevznemirjen. Delujem samo v zunanjem svetu; govorim in se gibljem samo zaradi zunanjega sveta in zato, da objavim svoj prihod med ljudi; drugače pa me niti to ne zanima.

Ne pripadam nobenemu mestu; nisem navezan na nobeno ime. Ne poznam ničesar, kar bi bilo »moje« ali »tvoje«. Odzivam se na katerokoli ime, s katerim me pokličeš. Grem, kamorkoli me odpeljejo. To je moja prva zaobljuba. Tega doslej nisem povedal nikomur. Zame je svet nekaj oddaljenega, ločenega. Delujem in se gibljem samo zavoljo človeštva. Nihče ne more dojeti moje vzvišenosti, ne glede na to, kdo je in na kakšen način raziskuje, ne glede na to, kako dolgo traja njegov poskus.

Sam boš lahko videl mojo polno slavo v prihajajočih letih. Sledniki morajo biti potrpežljivi in prizanesljivi.

Ne skrbi me in nisem zainteresiran, da bi se ta dejstva oznanjala. Nimam potrebe, da bi pisal te besede. Napisal sem jih zato, ker se mi je zdelo, da bi te prizadelo, če ti ne bi odgovoril.

Toliko.
Tvoj Baba