Misel dneva
16.03.2008
Za Božjega slednika se lahko človek okliče le, ko mu je uspelo prečistiti svoja nagnjenja in čustva ter izoblikovati plemenit značaj.
Jezik morda izgovarja Božje ime, uho posluša o Božji slavi, roka trosi cvetje na podobo Boga, vendar jezik morda ne zna ali ne uživa v okušanju, uho ne hrepeni in roka si morda Boga ne želi. Vse to je možno le, kadar je v srcu zavedanje o Božanskem in se um navdušuje nad premišljevanjem o božanski slavi. Drugače pa je človek kakor žlica, ki ne kaže nobene posebne vneme ali občutljivosti, ne glede na to ali jo pomočimo v kislo ali sladko. Nobenega okusa ne odkloni in tudi ne uživa v njem.
