Misel dneva 5.11.2007
V tem svetu veselja in žalosti, razvoja in propadanja, se rodi človek zato, da bi odkril pot domov; da bi se vrnil k izvoru od katerega se je oddaljil in zašel v to divjino. To je potrebno storiti še za časa življenja. A človeka privlačijo navidezne luči, zato prezre klic usode. Čutila ga vodijo naprej in naprej, vse globje v labirint zmešnjave, dokler se življenje ne konča, in sicer v obžalovanju namesto z nasmehom. Dragocena leta med rojstvom in smrtjo zapravlja za ničvredne pridobitve in nepomembne dosežke.